Zelo pogosto se v pogovorih odpira tema o problemu komunikacije med očeti in otroki. Odnosi med generacijami so različni, nekaj je treba svetovati ali pa se odločiti le v določeni situaciji. Danes je članek posvečen otrokom, ki skrb staršev dojemajo kot nekaj negativnega. Mislijo, da ju mama in oče dobita, želijo več svobode, želijo, da se jih ne dotika. Tukaj je zgodba fanta, ki je prav tako mislil tako.
"Utrujeni, kako so utrujeni... Nenehno me prisilijo, da nekaj naredim, nenehno nekaj sprašujejo, kako so me dobili!" Fant je delal domačo nalogo in je bil zelo jezen. Mama ga je spet nekaj grajala, ne, ne na nesramen način, ampak mirno, govorila je kot majhna, on pa je že star 10 let, je odrasel. Nekako žaljivo je bilo, da z njim ravnajo kot z dojenčkom, nato pa ga je fant vzel in staršem preprosto napisal sporočilo: "Pustite me že pri miru." Pošteno je dal list v očetu in šel spat.
Zjutraj staršev ni bilo, ko se je deček zbudil. Odšel je v kopalnico, da bi se umil, nato pa v kuhinjo na zajtrk. V umivalniku ni bilo nobene umazane posode, le ena njegova umazana posoda s sinočnje večerje. Fant je nezadovoljno in presenečeno godrnjal ter segel v hladilnik za zajtrk. A tam, kot prej, zanj ni bilo zajtrka in fant je moral sam ocvrti jajca.
Kot ponavadi na mizi ni bilo denarja za šolsko malico. In gumb, ki se je včeraj slekel s šolske majice, je še vedno ležal tam, kjer ga je deček odložil. Na polici zanj so bile čiste spodnje hlače in nogavice, kot vedno. Bilo je nekako čudno, kot da bi starši ponoči nekam izginili. Kot da bi se fantove sanje uresničile: ostal je sam, ostal je ...
Fant se je pripravil in šel v šolo, ko se je vrnil, staršev ni bilo doma. Bil je celo prestrašen, ni vedel, kaj naj si misli, a ni poklical. Uro kasneje so se starši vrnili, izkazalo se je, da sta šla v kino po službi, brez sina. Mama je hitro pripravila okusno večerjo, dala očeta in sebe, delček pa je pustila fantu v ponvi. Starši niso molčali, otroka niso prezrli, nihče pa ga niti vprašal, kakšne ocene je prejel danes, kako je s sošolci in koliko so ga vprašali. Nihče mu ni rekel, naj si obuje copate, čeprav si jih je deček nadel sam, saj je hitro ugotovil, da so tla mrzla.
Starša sta gledala televizijsko oddajo in fant je sedel poleg njih. Mama in oče sina nista odgnala, vljudno sta mu odgovorila, če je kaj vprašal, a sta se starša o premestitvi pogovarjala izključno med seboj. Kar pustili so ga, kot je prosil.
Fant se je počutil nekako grdo pri srcu, oblekel je jakno, škornje in odšel na ulico. Izkazalo se je, da je hoja, ko je tema in ni vrstnikov, precej dolgočasna. Poleg tega starši za njim niso rekli niti besede, kar pomeni, da mu niso prepovedali, in to je dvakrat nezanimivo. Fant se je vrnil.
Odšel je v svojo sobo, a njegova postelja ni bila postlana, starši pa so že bili v svoji sobi, se o nečem veselo pogovarjali in se pripravljali na spanje. Fant je pristopil k materi in ji rekel, naj ne pozabi jutri zjutraj, da mu pusti denar za kosilo.
Naslednje jutro je bilo vse po starem: starši so bili v službi, dečkov neopiran krožnik je bil v umivalniku, zajtrka v hladilniku ni bilo, a denar za kosilo je bil na mizi. Bilo je prazno in žalostno. Ob odhodu v šolo je fant staršem napisal novo sporočilo: "Oprostite, prosim, ne pustite me pri miru!"
Temu fantu se ni zgodilo nič neverjetnega. Sam je našel čista oblačila, sam si je skuhal zajtrk, opravil domačo nalogo, uspel si je celo zašiti gumb na srajco. Prav dozorel je, razumel je, da ga starši niso dobili, starši so poskrbeli zanj!
Izvirni članek je objavljen tukaj: https://kabluk.me/psihologija/odnazhdy-malchik-ponyal-chto-roditeli-ne-dostavali-ego-a-zabotilis-o-nem.html
