Ljubezen Ibrahima in Hatice je bila prepovedana. Ona je ljubica, on pa samo suženj. Zaljubljenca sta sanjala o ponovni združitvi, a sta razumela, da Valide in sultan nikoli ne bosta blagoslovila svojega zakona.
Poleg tega sta se Valide in sultan odločila, da Hatice zaročita z Mustafinim učiteljem Mehmedom Celebijem in celo praznovala zaroko. Hatice je razumela, da bi Ibrahim zaradi svoje ljubezni lahko izgubil življenje. Zato je ponižno sklonila glavo pred udarci usode.
Ko se je odpravil na vojaški pohod na Rodos, je Ibrahim svoji ljubici po vrnitvi obljubil, da bo rešila to vprašanje in zapustila palačo, ki je svojo ljubljeno tesno držala za roko. Vendar Ibrahim svoje obljube ni mogel izpolniti.
Ko se je vrnil iz vojaškega pohoda, je Ibrahim izvedel, da je Hatičin zaročenec bolan zaradi uživanja. Ibrahim je upal, da bo sultan odpovedal poroko, a namesto tega je Sulejman poroko odložil in poslal najboljše zdravnike za zdravljenje Celebija.
Ibrahim je spoznal, da je izgubil, in vedel, da ne more mirno gledati na trpljenje svoje ljubljene. Ibrahim se odloči zapustiti Otomansko cesarstvo in se vrniti v rodno Pargo.
Pred odhodom je Ibrahim napisal dve pismi. Eno Sulejmanu, v kateri je povedal o svoji zavrnitvi vseh privilegijev in naslovov ter o svoji ljubezni do Hatice. In gospa je priznala, da je pobegnil, ker obljube ni mogel izpolniti.
Ibrahim je odšel v domovino, kjer je našel očeta, ribiča in brata dvojčka Nika.
Vendar je bil Sulejman užaljen zaradi Ibrahimovega pobega in to dejanje je dojel kot izdajo. Sultan Sulejman pošlje stražarje s pismom v Pargo, v katerem Ibrahimu ukaže, naj se vrne. Sulejman je pašo opozoril, da ga bodo stražarji v Topkapiju, če bo zavrnil, pripeljali na silo.
Ibrahim je razumel, da ga v osmanskih deželah čaka smrt. Vendar si ni upal prezreti ukaza gospodarja.
S težkim bremenom na duši in z mislijo na skorajšnjo smrt gre Ibrahim z družino k vladarju.
