Odraščali smo brez interneta, nismo se klicali, preden smo šli na sprehod, učitelji niso pisali nobenih prošenj v starševskih klepetalnicah in starši nas niso mogli poklicati, ko smo zamujali doma. Za nalogo po izpuhu smo hodili k sošolcem, že od zibelke so nas učili samostojnosti, vedno smo vse jedli, imeli smo režim in bili smo kaznovani. Zdaj se loči kup psihologov, ki trdijo, da ima vsak od nas zaradi takšne vzgoje travme iz otroštva. Toda spominjamo se svojih otroških let z nežnostjo in veseljem, zavedajoč se, da naši otroci tega ne bodo imeli... Da, nekaj je bilo čudno in morda narobe. A pri vseh je bilo tako in še vedno imamo svoje starše noro radi in se jim zahvaljujemo za naše otroštvo!
Skupnega spanja ni bilo. Zdaj mladi starši spijo z otroki skoraj do mature. In starši so nas učili, da starši spijo ločeno, otroci pa posebej, in ni bilo razvajanja.
Naučeni smo bili samostojnosti. Sami smo hodili v šolo in nazaj, že v prvem razredu smo si lahko sami skuhali obroke, pospravljali hišo, medtem ko so starši delali, in celo pazili na mlajše sestre in brate. Pouk smo izvajali sami, sami smo se vpisali tudi v krožke in sekcije. In včasih sem morala teptati na drug konec mesta zaradi vezenja, pletenja, plesa ali nogometa. Vse so naredili sami. Zdaj se vse odloča po telefonu, če starši ne morejo srečati otroka iz šole, ga odpeljati v krožek ali sedeti z njim doma, so povezani stari starši. Igrali smo tudi sami. Seveda, saj je zdaj življenje postalo veliko bolj nevarno kot prej.
Levičarje so prekvalificirali v desničarje. Vedno se mi je zdelo tako neumno, prej pa so res otroke skoraj privezali levo roko ob telo, da le ne bi poskušali pisati z njo. Mislim, da je vseeno, s katero roko človek nekaj dela, glavno je, da dela dobro.
Vedno smo vse dokončali, ker so nas starejši silili. Zdaj, če si vse pojedel, pojdi in hodi. Hranili so nas tudi po urah. Mimogrede, ko so bili otroci še dojenčki, sem jih hranila tudi strogo vsake 3 ure, ker je tako rekel zdravnik. Koliko sem takrat trpela jaz in koliko so trpeli moji otroci...
Fantje v mojem otroštvu so bili vsi s kratkimi lasmi, dekleta pa pogosteje z dolgimi lasmi, loki, šiška. Zdaj je obratno. Ne obsojam, vsak se izraža, kakor hoče, ampak zdi se mi, da je bilo prej vse nekako bolj organizirano, zdaj imajo šolarji preveč svobode.
Bili smo kaznovani. Da, tudi letel sem s pasom in večkrat v otroštvu sem branil svoj dodeljeni čas v kotih stanovanja. Ampak pri meni je bilo takoj odloženo, ker se je nemogoče obnašati. Zdaj pa poskusite, otroka postavite v kot, takoj se bodo začele zamere, potem pa bodo na površje privrele travme iz otroštva, starši pa bodo hitro zapisani kot toksični. Imava pa rada svoje starše, kljub kotu in pasu. Prej so otroke tudi v vrtcih postavljali v kot, zdaj pa jih samo postavijo na visok stol, pa še to ne gre vedno.
Imeli smo rutino. Pred šolo smo podnevi spali, zvečer hodili spat ob isti uri, imeli smo tudi kosilo in večerjo po režimu. Zdaj, če otrok čez dan noče spati, ga ne silijo, če pa rad ne spi do 12 ponoči, se ni za sekirati. No, če noče boršča ali kaše, je to neumnost, potem bo pojedel čips.
Redko uporabljamo plenice. Pri prvem otroku so bile plenice zame redkost. Otrok je bil bolj v plenicah ali pa je preprosto "holopal" na oljnih krpah. Ampak v enem letu smo se že spoprijateljili z loncem. Zdaj so plenice postale modne in mnoge matere jih oblečejo na svoje dojenčke do štirih let!
In v mojem otroštvu se starši svojim otrokom nikoli niso opravičili! In ni se mi zdelo narobe. Sodobni starši se opravičujejo svojim otrokom, nato pojasnjujejo, zakaj so jih kaznovali oz so kričali nanje, potem pa kupijo tudi kakšno darilo v znak sprave, česar jaz ne razumeti.
In kakšno je bilo vaše otroštvo in kakšnih načel vzgoje se držite pri svojih otrocih?
Izvirni članek je objavljen tukaj: https://kabluk.me/psihologija/ranshe-bylo-po-drugomu-chto-bylo-v-nashem-detstve-i-nikogda-ne-proizojdet-v-detstve-nashih-detej-i-vnukov.html
