Zgodba, ki vam jo želim povedati, se mi ni zgodila. Bom pa napisal v prvi osebi. Upam, da boste razumeli, da so včasih malenkosti dokaz ljubezni, ne glasna dejanja in besede, in da človek ne more biti srečen, ko do njega pokaže ravnodušnost.
***
Lani sem se vračal s Poljske v Moskvo, domov. Na letalu sem srečal par: sestro in brata. Že ko smo bili na moskovskem letališču, me je ženska vprašala, če me bo vsaj kdo pričakal. Pomislil sem, odgovoril, da ne, ujel bom taksi. Nato so mi novi prijatelji prijazno ponudili prevoz.
Edina negativna, morali so zaviti na obvoznico, jaz pa sem se moral po nečem premakniti naprej po Leningradski avtocesti. Poslovili smo se in začel sem paziti na avtomobile. S tako divjo hitrostjo so hiteli po cesti in začel sem zmrzovati. Obleči sem moral vse, kar je bilo v mojem kovčku. Iztegnil sem roko in začel upočasnjevati avtomobile. Nastal je snežni metež, nič se ni videlo, nihče se ni ustavil. Z dvignjeno roko sem moral tiho hoditi po Leningradki. Hodila sem in razmišljala, zakaj me mož še vedno ni srečal. Ja, s taksijem se ni šalil, a mu je bilo res težko priti?
Ne vem, koliko časa sem hodil, a končno sem videl postanek. Še dobro, da je trolejbus ravno prišel, sedel sem in odpeljal. Potem je izstopila, navsezadnje ujela avto in se še 3 ure vozila do hiše. Doma sem se kar zgrudil kar na hodniku in negibno ležal. Mož je bil "v vojni" na svojem računalniku, a ko je zaslišal hrup, se je odzval tako, da je rekel nekaj takega: "O, a si že prišel?"
In kar naprej sem lagal in razmišljal: "Kaj počnem poleg te osebe?" Nič mu nisem povedala, ker sem vedela, kaj mi bo povedal. Rekel bo, da moram takoj vzeti taksi, da nima svojega avta, ki bi me spremljal, in da ne vidi smisla, da bi se s taksijem peljal na letališče, da bi me s taksijem spet pripeljal domov. Vedel sem, da bo tako rekel, dal bo precej razumne argumente, a moje srce je čutilo, da je vse to narobe.
In zdaj, šest mesecev pozneje, sem gledal televizijsko oddajo o življenju družine Osborne. Tam je mati zapeljala otroke v avto, da so šli z njo na letališče k očetu. Otroci so se upirali, bili so muhasti: "Zakaj bi ga srečali?", In potem skupaj z mamo naredili smešen glas in jo oponašajo, rekli so: "Ker ga imamo radi!" In cela družina je sedla v avto in se odpravila oče.
Takrat sem ugotovil, da mi ni všeč. S sorodniki in prijatelji se srečujemo ne zato, ker imajo težko prtljago, ampak zato, ker jih imamo radi z vsem srcem! In kaj slišim: "Vzemite taksi", "Nimam časa", "Ne vmešavajte se", "Ne dotikajte se me" itd. In za to nisem ustvaril družine. Želel sem biti spoznan, želel sem z očmi pogledati v množici lastne oči. Če se k vprašanju lotite trezno, potem ja, vsa ta srečanja in sprehajanja so tako neprijetna, da so vedno prepozno, a zagotovo so potrebna!
No, morda potem ne praznujete družinskih praznikov, sicer morate veliko porabiti? In ne pridite obiskat bolnišnice, ampak z nekom le podarite pomaranče. Nemogoče pa je biti ravnodušen do nenehne brezbrižnosti! Da bi bili odnosi normalni, se je treba vsaj odtrgati od računalnika, nekaj narediti. Toda oče Osborne je precej bogat, lahko si najame voznika, a žena in otroci ga bodo srečali. Ker imajo radi!
Ali pa me je mož vzljubil? Noče me spoznati, me poslušati, zapravljati čas zame, me tolažiti, noče mi ugajati. Ali pa me morda nikoli ni imel ljubezni?
***
To je tako žalostna zgodba. Povejte mi, ali mislite, da je mož prav tukaj, ali je avtor?
Izvirni članek je objavljen tukaj: https://kabluk.me/psihologija/vstrechajte-ljubimyh-s-dorogi-pochemu-eto-ochen-vazhno.html
