Enkrat sem poklical prijatelja. Januarja bi morala roditi, trebuh je zdrav, komaj diha. Zato sem jo poklical in vprašal, kako je z njenim zdravjem, in izkazalo se je, da teče po supermarketu in kupuje živila.
- Jutri moram v bolnišnico. Ja, imam načrtovan carski rez. Moje zdravje je v redu, premikam se počasi, ampak ne, ni težko. A s hčerko se bom kmalu vrnil domov. Kako jo vsi čakamo!
Globoko noseča Natasha se je sprehajala po trgovini in se hkrati pogovarjala z mano po telefonu. In prišla je tja, da bi naredila dober nakup. Počasi je zbirala hrano in jo previdno odlagala v voziček. Okoli so tudi ljudje nekaj kupovali, jo obhajali z ogromnim trebuhom in jo gledali, kot da je nora. Čas je, da rodi, ona pa hodi po nakupih, nora ženska.
- Zdaj sem v trgovini. Šel sem v največji supermarket, tukaj se je lažje premikati, blaga pa je veliko več, dobra izbira. Uhan ostane en teden sam. Kdo ga bo hranil, ko sem jaz v bolnišnici? Zdaj bom kupil hrano in šel domov k štedilniku. Kako dobro mu bo kasneje, tam je mikrovalovna pečica, hrano je pogrel in pojedel!
- V avtu sem, ne skrbi. Vse bom odpeljal kar na vozičku v prtljažnik, se usedel in šel tiho. Brez skrbi, nosečnost ni bolezen! In počutim se čisto normalno!
Nataša je močno zavzdihnila in prihopala proti blagajni. Na poti se je še pogovarjala z mano po telefonu in med potjo s polic pobrala blago, ki ga je prej pozabila vzeti.
»Razmišljam, naj bo boršč verjetno skuhan. Zagotovo se bom držala cmokov in cmokov. Kupil sem zelenjavo za solato, vzel sir, kuhane in prekajene klobase. No, da moj mož ni lačen. Čeprav se spomnim, kdaj zadnjič ni jedel boršča, je prišel in ga natočil. Joj, celo prelen je, da bi hrano celo pogreval, tako da me samo skrbi, kako bo kos. Mogoče mu bom skuhala kakšno uho, sploh ne vem? No, ni tako, da bi mu dobili instant rezance, bo dobil želodec?
- Rekel sem mu, naj ne počne ničesar po hiši in naj ne pomiva posode. Prišel bom in ga opral. Vprašala je mamo, bo parkrat stekla k njemu, videla, kako lahko, kako lahko pomaga. In tašča je neuporabna, da bi kaj zahtevala, v otroštvu ji je bilo malo mar zanj. Joj, lahko tudi spečeš pite, niti pogrevati jih ni treba, s krompirjem, s klobasami, z zeljem, ki jih ima zelo rad!
Nataša je šla do blagajne, težko je dihala, masirala si je križ, navsezadnje je imela rok, ni se bilo lahko premikati po trgovinah.
"Ne skrbi, v redu sem, zmorem." Zdaj se bom vrnil domov in se ulegel, malo počival. Razumem, da se bo Seryozha spopadel brez mene, a vseeno želim skrbeti zanj, všeč mi je in ne želim skrbeti, ali je jedel ali ne.
S prijateljico sva se poslovila, potem sem jo še enkrat poklical, da se prepričam, da je prišla do hiše in to je to, že je v bolnici. Takih žensk enostavno ne razumem. Kako lahko skrbiš za nekoga v škodo sebe in svojega zdravja? Bilo ji je res težko, zelo kmalu bo rodila hčerkico in zdi se, da bo tudi vsa skrb za dojenčka padla le na njena ramena. In Seryozha bo še naprej ležal na kavču in ga občasno spraševal, ali mu je skuhala boršč in ali je ocvrla pite z zeljem! Kje je bil njen mož v tistem trenutku, ko mu je kupovala hrano? Zanima me, ali ga sploh ni sram?
Konec koncev mora ženska v takem stanju razmišljati o svojem počutju, o svojem otroku in ne o prehranjevanju moža. Je triletni otrok? Ne ve, kje so trgovine, ne zna porabiti denarja, ne razume, kako prižgati štedilnik, mikrovalovno pečico in nima pojma, kako splakniti krožnik? Ali pa se še vedno motim? Mogoče nosečnost res ni bolezen?
Ali menite, da je obnašanje mojega prijatelja pravilno?
Izvirni članek je objavljen tukaj: https://kabluk.me/poleznoe/muzh-podrugi-ostalsya-na-nedelju-odin.html
