Včasih se ljudem iz nekega razloga odstrani ščitnica. Običajno večina joda, ki ga zaužijemo, gre v ščitnico. Nekateri menijo, da če ni ščitnice, potem jod ni potreben, in v peč pošiljajo morske alge z ribami.
Pravzaprav je tam vse bolj zapleteno. Jod potrebujemo ne le za ščitnico.
Jod plava v različne organe in tkiva, najpogosteje pa je pomanjkanje joda povezano s težavami v mlečnih žlezah. To pomeni, da je bilo prej jasno, da mora jod priti v materino mleko in nato v otroka. Toda izkazalo se je, da žlezno tkivo začne boleti brez joda.
To so ugotovili v poskusih na podganah, vendar so se zelo hitro prenesli na ljudi in začeli iskati vzorce.
Ugotovili smo, da na primer na Japonskem ženske v povprečju s temi morskimi sadeži prejemajo jod nekje 15 -krat višje od zgornje dovoljene meje. Morali bi jih zastrupiti, a iz nekega razloga zdržijo in verjetnost raka dojke je manjša. Če pa so se Japonke preselile v druge države na stalno prebivališče, so izginile vse koristi njihove nacionalne prehrane in povečalo se je tveganje za nastanek raka.
Govori se, da jod v tem primeru deluje kot antioksidant in nevtralizira izgorevanje prostih radikalov.
Jod so našli tudi v očeh, želodčni sluznici, žlezah slinavk in na drugih vzročnih mestih. Zato še vedno niso ugotovili, kaj točno počne tam.
V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so znanstveniki opazili, da če človeške levkocite zalivamo s šibko raztopino joda, začnejo proizvajati ščitnični hormon tiroksin. Ali so to naredili iz nič, ali pa so imeli le zaloge polizdelkov. Nekako nisem naletel na nadaljevanje te teme, vendar se na to staro študijo še vedno sklicuje. Mogoče je v tem nekaj smisla.
Na kratko povedano
Vsakdo mora vsaj nekajkrat na teden jesti morske sadeže. No, na prijateljski način bi vam morala biti na voljo samo jodirana sol. Tako se jodu ni mogoče izogniti niti z vso željo.
