Sulejman in Ibrahim sta bila povezana ne samo z državnimi zadevami. Sultan je svojega sužnja obravnaval kot prijatelja, brata in mu zaupal ne samo vladne zadeve, ampak tudi srčne zadeve. Če se spomnimo vsaj, ko se je Sulejman odločil za niše z Aleksandro Anastazijo Lisowsko, niti gospa sama za to ni vedela, Ibrahim pa je bil seznanjen z vsemi zadevami.
Takšno zaupanje suverena je laskalo Ibrahimu in potem, ko je prejel novo mesto velikega vezirja in podpisal ukaz, da ga nihče nima pravice usmrtiti, niti sam sultan, se je Ibrahim ponosen postavil na isto raven z sultan.
Ibrahim je vse pogosteje govoril o svoji veličini v pogajanjih s francoskim veleposlanikom in se večkrat imenoval za vrhovnega poveljnika sultana.
Ibrahim je imel veliko nenaklonjenih, ki so vladarju poročali o izjavah Pargale, le Sulejman je prijatelju vsakič odpustil in mu svetoval, naj se bori proti svoji nečimrnosti in ponosu.
Ibrahim je ljubil in spoštoval suverena, vendar je imel bolj rad moč in denar.
Ibrahim je končno spodkopal sultanovo zaupanje, rekoč, da gre za državne zadeve, sam pa je odšel k Manisi, da bi se pogovoril z Mustafo. Seveda ni šlo brez Aleksandre Anastazije Lisowske. Bila je tista, ki je Sulejmanu povedala, kje je v resnici veliki vezir, in predlagala, da pripravljajo zaroto proti suverenu.
Sulejmana so dvomi dolgo mučili, ko pa je na predlog Aleksandre Anastazije Lisowske naletel na pogajalski protokol pri francoskih veleposlanikih, ki jih je Ibrahim preživel, Sulejman ni dvomil - njegov prijatelj je postal njegov sovražnik.
Na srečanju z veleposlaniki je Ibrahim suverena označil za leva, sam pa krotitelja in opozoril, da brez njegove odobritve suveren ni izdal niti enega odloka. In prav on - krotitelj s svojo gesto vzgaja leva - suverena.
Ko je prebral protokol, je Sulejman razumel pravi obraz svojega nekdanjega prijatelja in se odločil, da ga usmrti. Toda sultan ni vedel, kako to pravilno storiti, zato je šel po nasvet k Kadiju Efendiju.
