Od prvih dni, ko se je Elif pojavila v hiši Yoruk-khans, jo je Kahraman vzel pod svojo zaščito.
Kahraman je verjela, da so bili oni krivi, da se je deklica iz obupa odločila za nadomestno materinstvo. Zato ji je na vse mogoče načine poskušal pomagati.
Kahraman je Elifin pogum in prijaznost večkrat občudoval. Da bi rešila otroka, je bila pripravljena žrtvovati svoje življenje.
Vlekla ga je Elif, čeprav se je prepričal, da je to skrb in vznemirjenje otroka.
Ko pa je Elif že drugič rešila življenje svojega nerojenega sina, je spoznal, da mu je dražja in bližja od Defne.
Jalalov prijatelj je poklical Kahramana in rekel, da je njegova mati vzela Elif na krov. Kahraman je prihitel v bolnišnico in na poti poskušal priti do Kiimen-khanima in Elif. Toda nobena ženska se ni javila na telefon.
Ko je Kahraman prišel v bolnišnico, so mu na recepciji povedali, da so vsi postopki z Elif končani.
Kahraman je bolnišnico zapustil s solzami v očeh. Pozno je... in ne bo imel svojega težko pričakovanega sina.
Nedaleč od bolnišnice je zagledal Elif. Ko se ji je približala, je Elif rekla, da ne more. Ona tega ni storila. V njenem trebuhu živi tudi njegov sin.
Kahraman, jezen od sreče, je Elif stisnil k sebi. Takrat ga je ta krhka ženska naredila najsrečnejšo osebo.
Ko je prišel domov, Kahraman nikomur ni povedal, da je njegov sin živ, hkrati pa je dejal Kiimen-khanim, da nima več sina.
Ko je šel v Defneino sobo, je iz njenih oči razumel, da je Defne srečna, da otroka ni več. Da, v resnici ni poskušala prikriti veselja.
Kahraman je spoznal, da razen Elif nihče ni razmišljal o njegovih občutkih. Niti mati niti žena si nista mislili, kako drag mu je bil ta otrok. Vsak je razmišljal samo o svoji koristi.
In samo Elif se kljub temu, da je nosila otroka nekoga drugega, ni mogla znebiti, ne da bi se pogovorila s Kahramanom.
